O OBLASTI V ARHITEKTURI # 1

PROGRAM S POVEZAVAMI NA VIDEO POSNETKE (predavanja in diskusije v angleščini)

10.00–10.15 uvodne besede: O oblasti v arhitekturi, Mateja Kurir
10.15–11.15 Hilde Heynen: Arhitektura, oblast, utelesitev
11.15–12.15 Teresa Stoppani: Manfredo Tafuri: Progetto storico (zgodovinski projekt) kot politični projekt
12.15–12.45 Razprava s Tereso Stoppani
12.45–13.30 odmor
13.30–14.30 Mladen Dolar: Oblast in arhitekturno nezavedno
14.30–15.30 Sven-Olov Wallenstein: Foucault in uprostorjenje oblasti
15.30–16.00 Razprava z Mladenom Dolarjem in s Sven-Olovom Wallensteinom

POVZETKI

Hilde Heynen
ARHITEKTURA, OBLAST, UTELESITEV

Prek pregleda referenčne literature zadnjih desetletij Heynen opisuje, kako je arhitektura prepletena z artikulacijami oblasti in razlik. Predavanje začenja s 1970-imi, ko so bile paradigme neomarksizma in kritične teorije  osnova raziskovalcem, kot sta Manfredo Tafuri in Alexander Tzonis, nato pa razišče, kako so politična in družbena vprašanja postajala v arhitekturni zgodovini in teoriji vse pomembnejša. Vprašanje oblasti je bilo analizirano v več kontekstih in iz različnih perspektiv, vključno s tistimi o prostorski sintaksi v postkolonialnih študijah in znotraj teorij participacije. Te raziskave so privedle do kritičnega preizpraševanja samega koncepta arhitekture – nič več nevprašljivega terena mojstrskih arhitektov, ki so prispevali h kanonu, temveč konfliktni teritorij, za katerega mnogi trdijo, da je pomemben tudi zanje. Del te literature se osredotoča na to, kako fizični prostori vpisujejo konstelacije oblasti in diferenciacije v človeška telesa, z učinki, ki neposredno vplivajo na vsakdanje prakse in izkušnje. Znanje arhitekturnih zgodovinarjev in teoretikov se tu naslanja na analizo in interpretacijo vsakdanjih okolij, ne pa na same arhitekturne mojstrovine.

Obravnavani primeri so trije parki: La Villette v Parizu (arhitekt Bernard Tschumi), High Line v New Yorku (arhitekti Diller Scofidio z Jamesom Cornerjem) in Spoor Noord v Antwerpnu (arhitekti Secchi-Vigano).

Teresa Stoppani
MANFREDO TAFURI: PROGETTO STORICO (ZGODOVINSKI PROJEKT) KOT POLITIČNI PROJEKT

Tafurijevo slovito in pogosto zmotno razumljeno delo Progetto e Utopia (Projekt in utopija, 1973; slovenski prevod 1985) je razširitev njegovega eseja Per una critica dell'ideologia architettonica iz leta 1969. Tafuri v predgovoru k Projektu in utopiji zavrne kritiko, ki jo je bil deležen njegov esej, in sicer, da je »apokaliptična prerokba«, dokončen razglas »smrti arhitekture«, in pojasnjuje, da je namen knjige identificirati »tiste naloge, ki jih je kapitalistični razvoj odvzel arhitekturi«. Knjiga je daleč od defetistične, saj išče obliko angažmaja, ki bi presegla »čisto arhitekturo/obliko brez utopije/sublimno nekoristnost«, in tako vrnila arhitekturi aktivno vlogo v družbi. Pričujoči prispevek zagovarja stališče, da Tafuri s tem delom utemeljuje svoj dolgoročni projekt ponovnega odkrivanja arhitekturne zgodovine kot nujnega glasu znotraj arhitekture. To bi ponovno opredelilo vlogo zgodovinarja arhitekture (in v sami arhitekturi), obenem pa razkrilo kompleksna presečišča arhitekture z oblastjo, skratka, odkrilo in razodelo bi učinkovanje oblasti v okolju.

Obravnavan primer se bo osredotočil na Tafurijevo analizo in kritiko Le Corbusierjevih alžirskih urbanističnih projektov.

Mladen Dolar
OBLAST IN ARHITEKTURNO NEZAVEDNO

Freud na začetku dela Nelagodje v kulturi presenetljivo uporabi arhitekturno metaforo, da bi predstavil delovanje nezavednega. V nezavednem se nič ne izgubi ali uniči, kajti nezavedno je brezčasno, zato je podoba, ki jo predlaga, podoba Rima, »večnega mesta«; kot pravijo – v Rimu soobstajajo vse različne plasti preteklosti. Vse soobstaja, a kot ruševine, kot urbanistično nezavedno. Pa vendar, da bi podoba delovala, je treba predpostaviti, da so vse faze imele svoj vrhunec polnega razcveta, preden so se skrčile na razdrobljene ostanke, medtem ko se je pri nezavednem že od samega začetka treba ukvarjati z nečim, kar je »vedno že bilo« ruševina, z nečim razdrobljenim in parcialnim »že samim po sebi«. Mar ne bi mogli prevzeti te perspektive tudi pri pristopu do arhitekture na splošno, urbanizma kot celote? Obstaja dvojni vidik arhitekture: na eni strani razkazuje stran slave, ki priča o oblasti, ki jo želi razkazovati, na drugi strani pa je vidik ruševin, fragmenta, manka, odsotnosti, izkrivljanja, preganjanja. Morda se naloga glasi, kako razstaviti prepletanje in sovpadanje teh dveh vidikov.

V predavanju bo predstavljen nenavaden primer KSEVT-a, Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, izjemne zgradbe, ki jo je nekaj najprestižnejših slovenskih arhitekturnih birojev postavilo v slovensko vas in ki predstavlja presečišče kulture in vesolja, umetnosti in narave, naravoslovnih in humanističnih ved, lokalnega in globalnega – zgradbe, ki je bila v zadnjih letih postavljena v osrčje ikoničnih bojev oblasti.

Sven-Olov Wallenstein
FOUCAULT IN UPROSTORJENJE OBLASTI

Predavanje bo poskušalo združiti Foucaultove številne in raznolike – včasih celo protislovne – izjave o arhitekturi v sistematičen prikaz tega, kako so odnosi oblasti umeščeni v prostor. Pomemben vidik predavanja bo v izognitvi enostranskega branja, ki se osredotoča zgolj na oblike zamejevanja, zapiranja in discipline. Predavanje bo zato poudarilo, da vsakršno uprostorjenje vsebuje tudi načine odpora in možnosti za kontragibanja – oblike subjektivitete, ki jih, čeprav jih pogojujejo zunanje sile, nikdar ne moremo skrčiti le nanje. Interpretacija Foucaulta, kot jo je podal Deleuze, bo tu ključnega pomena, pričujoči prispevek pa bo prav tako pokazal, da so mnoge aktualne interpretacije Deleuza v arhitekturni teoriji zavajajoče.

Prispevek Wallensteinovega predavanja h »kritični teoriji« bo torej ponoven premislek, kako so arhitekturna dela neizogibno povezana s strukturami oblasti, a da to na drugi strani vselej potegne za seboj tudi načine njihove naselitve in uporabe, ki izpostavijo njihove latentne napetosti – kar lahko razumemo kot zasuk Adornove trditve, da dela ponotranjijo družbena protislovja kot svoje lastno protislovje.

AVTORJI IN AVTORICE

Hilde Heynen je profesorica arhitekturne teorije na Univerzi v Leuvnu v Belgiji. Njeno raziskovanje se osredotoča na vprašanja modernosti, modernizma in spola v arhitekturi. Je avtorica dela Architecture and Modernity: A Critique (MIT Press, 1999) in sourednica del Negotiating Domesticity: Spatial productions of gender in modern architecture (Routledge, 2005) in Sage Handbook of Architectural Theory (2012), obenem pa redno objavlja v revijah, kot so Home Cultures, The Journal of Architecture, Interiors idr. Hilde Heynen je študirala arhitekturo in filozofijo na Univerzi v Leuvnu, kjer je tudi doktorirala. Bila je raziskovalna sodelavka na Inštitutu Radcliffe (Univerza Harvard), gostovala je na MIT (Cambridge, Massachusetts), AA arhitekturni šoli (London), RMIT (Melbourne) in Harvardu. Trenutno je predsednica Evropske mreže za arhitekturno zgodovino (EAHN).

Teresa Stoppani je profesorica na področju arhitekturnih raziskav na Univerzi London South Bank, kjer vodi Center za raziskave v arhitekturi, urbanizmu in digitalnem gradbeništvu. Njena raziskovalna področja so odnosi med arhitekturno teorijo in procesom oblikovanja v urbanem okolju ter vpliv prostorskih in kritičnih praks na specifično arhitekturno domeno. Je avtorica dela Paradigm Islands: Manhattan and Venice (Routledge, 2010) in prihajajočega Unorthodox Ways to Rethink Architecture and the City (Routledge, 2018) ter sourednica dela This Thing Called Theory (Routledge, 2016).

Mladen Dolar je profesor in višji znanstveni sodelavec na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegova glavna področja raziskovanja so psihoanaliza, moderna francoska filozofija, nemški idealizem in umetnostna teorija. Objavil je ducat knjig v slovenščini in nekaj sto razprav v angleščini v mnogih revijah in zbornikih, med njegovimi knjižnimi objavami pa naj omenimo predvsem A Voice and Nothing More (MIT, 2006, prevedeno v šest jezikov) in Opera's Second Death (s Slavojem Žižkom, Routledge, 2001, prav tako prevedeno v več jezikov). Je eden od ustanoviteljev t. i. ljubljanske lacanovske šole. Njegovo novo knjigo The Riskiest Moment bo objavila založba Univerze Duke.

Sven-Olov Wallenstein je profesor filozofije na Univerzi Södertörn v Stockholmu. Njegove nedavne knjižne objave so Architecture, Critique, Ideology: Writings on Architecture and Theory (2016), Foucault, Biopolitics, and Governmentality (sourednik, 2013), Nihilism, Art, Technology (2011), Swedish Modernism: Architecture, Consumption and the Welfare State (sourednik, 2010), Biopolitics and the Emergence of Modern Architecture (2009). Trenutno končuje švedski prevod Adornovih del Negative Dialektik in Ästhetische Theorie, ob tem pa še knjigo o Adornu. Wallenstein prevaja avtorje, kot so Baumgarten, Winckelmann, Lessing, Kant, Hegel, Frege, Husserl, Heidegger, Levinas, Derrida, Deleuze, Foucault, Rancière in Agamben, in se posveča pisanju o filozofiji, sodobni umetnosti in arhitekturi.

koncept in organizacija: Društvo Igor Zabel v sodelovanju z Matejo Kurir
medijska podpora: Radio Študent; Architectuul
podpora: ERSTE sklad; Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Radio Študent; Architectuul; Center za napredne študije Univerze na Reki
prizorišče: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Ljubljana