Kam pelje Zabelova sled? Posvet ob dvajseti obletnici smrti Igorja Zabela

Ime Igorja Zabela je v nedavni zgodovini slovenske likovne umetnosti postalo tako rekoč sinonim za poglobljen premislek o vrsti umetniških praks in fenomenov ter njihovem družbenopolitičnem kontekstu. Refleksija, ki jo je prispeval k sočasnemu dogajanju v umetnosti, ki ga je s tem (tudi) sooblikoval, je postavila visoke standarde pisanja o umetnosti, obenem pa utrdila Zabelovo vlogo intimnega sopotnika množici protagonistov likovne scene. Ob dvajseti obletnici njegove smrti se zato sprašujemo, kam pelje njegova sled? 

Na enodnevnem posvetu ji skušamo slediti v različnih smereh, na dveh nivojih. Prvi izhaja neposredno iz Zabelove prakse in razvija njene dimenzije (samo)refleksije v relaciji do izzivov, s katerimi smo soočeni v tem trenutku. Prispevki obravnavajo, kako Zabelova razmišljanja, zlasti tista o razmerjih med umetnostjo, umetnostnim sistemom in širšim družbenopolitičnim kontekstom, pomagajo nasloviti gordijske vozle teh odnosov danes. Prvi del simpozija poteka v angleškem jeziku.

Drugi del posveta sledi Zabelovi predanosti sondiranju sočasnega dogajanja v umetnosti. Pri tem si prizadevamo aktualizirati določena Zabelu bližnja izhodišča, zato je rdeča linija tega dela posveta vprašanje vrnitve k mediju. S tem razmislekom obujamo to, kar je v dokumentarnem filmu o Igorju Zabelu Kustosova soba avstrijski umetnik in novomedijski teoretik Peter Weibel povzel kot Zabelovo »medijsko pravičnost«, njegov pristni interes za medijsko različne umetniške prakse. Prispevki prevprašujejo, kako pojmovati umetniški medij danes in kako se teoretsko približati ponovni poudarjeni pozornosti, ki jo umetniške prakse namenjajo specifičnim medijskim rešitvam. Pri tem je poseben poudarek namenjen dogajanju v slovenskem prostoru, zato drugi del dogodka poteka v slovenskem jeziku. 

Urnik

9.30–10.00
Prihod, kava 

10.00–10.15
Pozdravni nagovori direktorice Moderne galerije Martine Vovk, programske vodje Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo Urške Jurman in kustosa Moderne galerije Vladimirja Vidmarja

1. del: Zabelove sledi danes 

10.15–10.45
Charles Esche: Ponovno prebirati Zabela: vračanje k potencialom 1990tih in zgodnjih 2000tih

10.45–11.15
Hana Ostan-Ožbolt-Haas: Med prekinitvijo in kontinuiteto: vračanje h kuratorski in teoretski dediščini Igorja Zabela v času mnogoterih kriz 

11.15–11.45
Christophe Barbeau: »Periferno, efemerno, naključno in poljubno« 

11.45–12.30
Diskusija
Moderira: Urška Jurman

12.30–14.00
Odmor za kosilo 

2. del: Vrnitev k mediju? 

14.00–14.30
Marko Jenko: Vprašanje nosilca 

14.30–15.00
Kaja Kraner: Prehodnost, protokol in atmosfera: nekaj poudarkov o sodobni slovenski vizualni umetnosti 

15.00–15.30
Maks Valenčič: Subjektivacija medija v teoriji-fikciji

15.30–16.15
Diskusija
Moderira: Vladimir Vidmar

Povzetki in predstavitve sodelujočih

1. del: Zabelove sledi danes 

• Charles Esche: Ponovno prebirati Zabela: vračanje k potencialom 1990tih in zgodnjih 2000tih
V prispevku bom na osnovi esejev in kuratorskih besedil Igorja Zabela preučeval relevantnost njegovega razmišljanja o umetnosti in politiki za sedanjost. Ko je pisal pred dvajsetimi do tridesetimi leti, ni mogel predvideti, v kako globoko umetniško in politično močvaro bosta zabredla »nekdanji Vzhod in Zahod«, a vendar je njegovo pisanje prav preroško v razumevanju, kako je dogma globalne umetnosti »po enem kopitu« pomenila podrejanje moči kapitala in kako je ločila umetnost od njene glavne opore v krajih in ljudeh. Zabel se je boril za kompleksnejše, situacijsko umeščeno branje umetnostne zgodovine, ki bi omogočalo, da se umetnost izraža različno, a enako veljavno v delih, ki bi lahko vstopala drugo z drugim v dialog namesto v neoliberalistično konkurenco in medsebojno izključevanje. Zabelova besedila zbujajo tudi spomin na neizpolnjene možnosti devetdesetih let prejšnjega in prvih let tega stoletja ter delujejo kot poziv umetnikom in kustosom, naj se jih ponovno lotijo danes, sredi posledic sedanjih katastrof.

Charles Esche je kustos in pisatelj. Dela kot svetovalec na Jan van Eyck Akademie v Maastrichtu ter kot profesor sodobne umetnosti in kuratorstva na University of the Arts v Londonu. Od leta 2004 do leta 2024 je bil direktor muzeja Van Abbemuseum v Eindhovnu. Bil je sokustos mednarodnih bienalov v Koreji, Palestini, Turčiji, Braziliji in Indoneziji. Njegovi najnovejši knjižni izdaji sta The Museum is Multiple (Van Abbemuseum, 2024) in Art and Its Worlds (Afterall in Koenig Press, 2021). S Sandi Hilal in Alessandrom Pettijem piše knjigo o demodernem mišljenju, ki bo leta 2027 izšla pri založbi Duke University Press. Leta 2012 je prejel nagrado princese Margriet in leta 2014 nagrado za kuratorsko odličnost CCS Bard Collegea.

• Hana Ostan-Ožbolt-Haas: Med prekinitvijo in kontinuiteto: vračanje h kuratorski in teoretski dediščini Igorja Zabela v času mnogoterih kriz 

V knjigi The Art Institution of Tomorrow: Reinventing the Model (2024) Fatoş Üstek pravi, da »obstoječe umetniške institucije niso opremljene za spoprijemanje z radikalnimi družbenimi, gospodarskimi in okoljskimi spremembami, ki jih doživljamo, in za aktivno vpetost v razvoj umetnosti.« Poudari še, da bodo umetnostne institucije, če se ne bodo »ponovno posvetile svojemu bistvenemu smotru in v temelju preoblikovale svojo organizacijsko strukturo in operativne modele, začele izgubljati pomen in vpliv.« Kako se umetnostne institucije znajdejo v za sodobnost značilnih »polikrizah« (M. Lawrence idr., 2024), ujete v sotočju geopolitičnih konfliktov, zahtev po političnem opredeljevanju, kriz identitete, imperativov ekološke trajnosti, zmanjševanja javnega financiranja, vzpona desničarskih vlad, ki skušajo krniti institucionalno avtonomijo, neoliberalizma, ki podreja kulturo ekonomski vrednosti, in krize ekonomije pozornosti, ter kako se nanje odzivajo? Ne želim »ponujati zdravila« za vprašanje »umetnostne institucije v krizi«, kot je revija ArtReview opredelila ambicijo knjige Üstek, niti predstavljati »novih zamisli za razvoj institucionalnih modelov ter vodstvenih in kuratorskih položajev«, kot jo opisuje sama. Cilj mojega prispevka je pogled v preteklost – ponovno preučiti teoretično in kuratorsko zapuščino Igorja Zabela –, ki nam lahko omogoči globlje razumevanje sedanjega trenutka in nadaljnje relevantnosti njegovega dela.

Hana Ostan-Ožbolt-Haas je neodvisna kuratorica in piska/avtorica. Z nedavnimi kuratorskimi projekti se je mdr. predstavila v razstaviščih Salzburger Kunstverein (Salzburg), Sophie Tappeiner (Dunaj), Lombardi–Kargl v sklopu curated by (Dunaj), HOW Art Museum (Šanghaj) in Stedelijk Museum (Amsterdam). Leta 2023 je bila gostujoča profesorica na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju (Die Angewandte), kjer tudi opravlja doktorski študij. Med letoma 2019 in 2023 je bila direktorica Fundacije Ulay. Redno piše za Artforum in Frieze. Po rodu Ljubljančanka, živi in dela na Dunaju.

• Christophe Barbeau: »Periferno, efemerno, naključno in poljubno« 

Leta 1997 je Igor Zabel kuriral Nerazložljivo navzočnost (Kustosovo delovno sobo) v ljubljanski Moderni galeriji. Razstavo je priredil v kletnem prostoru muzeja, kamor je hkrati v času 11 dni trajajoče razstave preselil tudi svojo pisarno. V tem intimnem eksperimentu, s katerim je Zabel prevpraševal lastno vlogo kustosa, je spodbudil umetnike, da se s prispevki odzovejo na kuratorsko izhodišče: kratko osebno zgodbo in fotografijo določenega kraja v Ljubljani, ki je imelo zanj poseben pomen.

V posthumno objavljenem razstavnem katalogu Zabel izjavi naslednje: »Kot kustos ugotavljam, da me vse bolj privlači periferno, efemerno, naključno in poljubno.« V prizadevanju za boljše razumevanje te psihoanalitične dovzetnosti bo predavanje poskušalo razgrniti specifično pot, ki je pripeljala do Zabelovega zanimanja za »možnosti, da bi ustvarili razstavo z uporabo procesa, ki se začne z zelo osebnimi pogledi, idejami in celo obsedenostmi, nato pa se razvije v dialog med to osebno zgodbo in zgodbami umetnikov«. 

Ta raziskava, ki jo vodijo naključja in se izgublja v prevodih, sledi poti skozi življenje različnih vlog, od Zabelovega študija primerjalne književnosti do njegovih prevodov in leposlovnega pisanja naproti kuratorskemu, samopremišljujočemu avtorstvu. 

Christophe Barbeau, kanadski kurator in umetnik, ki živi in dela v Torontu, se je že v svojem magisteriju iz vizualnih in kuratorskih študij na Univerzi v Torontu ukvarjal s specifičnim pomenom kuratorskega »avtorstva«. Z razstavama in jaz sem kurator te razstave1 (and I am the curator of this show1, Muzej umetnosti Univerze v Torontu, 2018) ter Kaj smo naredili? [...] (Qu’avons-nous fait [...], Toronto, 2019) je želel dekonstruirati ustaljene avtoritete kuratorja in razkriti politične izzive kuratorskega dela. Od leta 2021 v seriji razstav v stanovanju Kustosova soba (The Curator’s Room) raziskuje zgodovinski vidik specifične mreže umetnikov, kuratorjev in idej iz Slovenije in regije, ki smo jo v devetdesetih letih 20. in prvem desetletju 21. stoletja poznali kot Vzhodno Evropo.

2. del: Vrnitev k mediju? 

• Marko Jenko: Vprašanje nosilca 

Izhodišče prispevka je preprosto, a veliko vprašanje: kaj je materialnost? Kako jo umevati v vizualnih umetnostih? Tudi v slovenski umetnosti zgodovini in teoriji smo vajeni različnih izrazov, ki bolj kot ne opisno, empirično ali zdravorazumsko skušajo zajeti obrat k sebi ali obrat vase, naj gre za samonanašalnost, procesualnost in podobno. Ali je pri tem »mišljenju sebe«, »spoprijemu s seboj« – kakor v premišljevanju lastnih pogojev in zgodovine – mogoče zaznati poskus (samo)transparentnosti, je vsekakor problem zase. Je sploh mogoča? Obrat k sebi nam najprej, na najosnovnejši ravni vsekakor odpira sosledje vprašanj o samih osnovah: o rabah, tehnikah in tehnologijah, medijih, postopkih, nosilcih, sredstvih, a tudi formi, videzu, telesu in zlasti (odsotnosti) pomenonosnega. Medij je sporočilo brez sporočila. To sosledje vprašanj bi lahko povzeli z besedami »materialna baza«, »telesnost«, »podstavba« ali »temelji«. Podobno kot pri Benjaminu Buchlohu, ki je razstave konceptualne umetnosti videl kot kup razgaljenih »posrednikov«: praznih podstavkov za kipe (ali kock) in okvirjev (ali lukenj). Izkaže se, da je v ozadju teh vprašanj o materialnih temeljih navzoče vprašanje o »posredništvu« in obenem nekakšne sanje o neposrednosti, lahko v smislu prisotnosti »kot take«, kot nič drugega kot to. Recimo temu »kot-takšnost«. Kako sta materialnost in neposrednost povezani? In kaj prinašata interpretiranju umetnostnih del? V jedru prispevka bo prav zato kratka analiza Lynchevega zgodnjega kratkega filma Abeceda (1969). 

Marko Jenko je doktor umetnostne zgodovine in univerzitetno diplomirani francist. Pred doktoratom je bil na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani mladi raziskovalec na Oddelku za umetnostno zgodovino. Med letoma 2010 in 2022 je bil višji kustos za umetnost 20. stoletja v Moderni galeriji v Ljubljani. Od leta 2023 je kustos za moderno in sodobno umetnost v Muzeju Lah na Bledu. Njegovo teoretsko delo se osredotoča predvsem na vprašanja, povezana z umetnostjo, umetnostno zgodovino, freudovsko in lacanovsko psihoanalizo ter filozofijo. V slovenščino je prevedel dela Gérarda Wajcmana, Jacquesa Lacana, Colette Soler, Jacquesa Rancièra, Gillesa Deleuza, Jeana Starobinskega, Davida Freedberga, Daniela Arassa, Monique David-Ménard in drugih.

• Kaja Kraner: Prehodnost, protokol in atmosfera: nekaj poudarkov o sodobni slovenski vizualni umetnosti 

V prispevku bom v prvi fazi izhajala iz teze Claire Bishop v knjigi Disordered Attention (2024), ki poudarja, da je sodobno umetnost – kljub temu da najpogosteje označuje umetnost ene, zgodovinsko združene enote, tj. »po letu 1989« – treba obravnavati glede na temeljno razliko med obdobjem od devetdesetih let 20. stoletja dalje in postkovidnim kontekstom po letu 2020. Bishop poskuša s tem ločevanjem predvsem poudariti, da tehnološko pogojena t. i. izkrivljena pozornost v temelju vpliva ne le na recepcijo, ampak tudi na estetsko pojavnost kronološko najsodobnejših umetniških del. Nekaj podobnega poskuša s pojmom prehodno slikarstvo (transitive painting) artikulirati tudi David Joselit v besedilu »Painting Beside Itself« iz leta 2009, ki še vedno predstavlja eno ključnih referenc opredeljevanja sodobnega slikarstva. V prispevku bom izhajajoč iz ugotovitev obeh avtorjev analizirala izbrana umetniška dela slovenskih umetnikov mlajše generacije, nastala v obdobju zadnjih petih let, pri čemer me bo poleg estetske pojavnosti umetniških del zanimalo osvetliti tudi razloge pogoste zastopanosti spoja organskega in tehnološkega v sodobni umetniški produkciji ter odmik od produkcije umetniških del k produkciji atmosfere. 

dr. Kaja Kraner je docentka na Katedri za teoretske vede UL ALUO in raziskovalka na Raziskovalnem inštitutu ALUO. Med letoma 2015 in 2019 je bila članica uredniškega odbora revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti ŠUM, od leta 2025 je članica uredniškega odbora Časopisa za kritiko znanosti. Leta 2021 je pri založbi Krtina izdala znanstveno monografijo Kronopolitika umetnosti: spremembe v estetski vzgoji od moderne do sodobne umetnosti.
 

• Maks Valenčič: Subjektivacija medija v teoriji-fikciji

Ko raziskujemo določen medij, nas to vodi v njegovo notranjost. V ospredju nista medij sam ali njegova materialnost, temveč spremembe na ravni mediacije. Te pa se, paradoksno, ne odvijajo v mediju, temveč zunaj njega. Pride do določene inverzije: notranjost se prelevi v zunanjost, sprememb v mediaciji pa ne iščemo v mediju, pač pa zunaj njega. Le tako lahko dostopamo do sprememb na ravni mediacije, le na ta način dobimo vpogled vanje.

Svoj prispevek bom začel s teorijo medija Marshalla McLuhana in njegovo aktualizacijo Borisa Groysa. Po Groysu je subjekt tisti, ki postane »medij medijev – glasnik, ki namesto lastnega sporočila prenaša sporočilo medijev. Postane medij, ki naredi delovanje medijev vidno, opazno, fenomenološko dostopno.« (Groys, »Subjectivity as Medium of the Media«, 2011). Stališče prispevka bo, da se je do bistva medija – torej do sprememb na ravni mediacije – mogoče dokopati le prek subjektivacije medija, saj do sprememb na tej ravni (v notranjosti medija) sicer ni mogoče dostopati, kar je klasična McLuhanova poanta.

Medij subjektivirajo umetniki, ko naredijo notranjost medija »vidno« skozi preučevanje meja mediacije – kaj je mogoče, kaj je možno posredovati. Zunanjost začne uprizarjati notranjost, notranjost pa postane vidna.

Spremembe na ravni mediacije medija bom prikazal prek umetniškega ukvarjanja s teorijo-fikcijo. Prek treh stopenj razvoja teorije-fikcije bom pojasnil spremembe na ravni mediacije ter pokazal, zakaj je teorija-fikcija postala glavni katalizator vidnosti teh sprememb.

Maks Valenčič je medijski teoretik in filozof. Je raziskovalec pri The New Centre for Research & Practice ter urednik Razpotij in revije za sodobno umetnost in teorijo-fikcijo ŠUM. Trenutno se raziskovalno ukvarja s psihotičnim akceleracionizmom, projektom, ki ga je začel z objavo istoimenskega članka v ŠUMU #20. Ob tem je član kolektiva GIA in gostitelj serije podkastov Technologos, kjer z različnimi gosti kartira implikacije tehnološke civilizacije v nastajanju.