RAZSTAVE V JAKOPIČEVEM PAVILJONU MED LETOMA 1919 IN 1945

Paviljon, ki je stal ob vhodu v mestni park Tivoli, je od leta 1909 predstavljal osrednji prostor za razstavljanje sodobne likovne umetnosti in druge vizualne produkcije v Ljubljani. Do leta 1924 ga je vodil njegov ustanovitelj in lastnik Rihard Jakopič. Od slikarja ga je takrat odkupila ljubljanska mestna občina, ki je nato upravljanje paviljona predala Društvu Narodna galerija. To je v obravnavanem obdobju tja umeščalo svoje projekte, predvsem pa paviljon oddajalo zelo različnim razstavljavcem, med drugim fotografom, arhitektom, likovnim amaterjem in različnim promotorjem umetne obrti. Pomembnost paviljona kot osrednjega slovenskega razstavišča za živeče ustvarjalce se je zmanjšala v poznih štiridesetih letih z odprtjem Moderne galerije, sredi petdesetih letih pa je razstavljanje v njem spet oživelo. Leta 1962 je bil paviljon zaradi premika trase železniške proge porušen.

Publikacija je nastala v sklopu študentskega seminarja pri predmetu Izbrana poglavja iz slovenske umetnosti novega veka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Jedro publikacije je kronološko urejen pregled razstav, ki so se v Jakopičevem paviljonu zvrstile med letoma 1919 in 1945; temelji na pregledu dostopnih arhivskih virov in sočasnih poročil v časopisju. Pregled razstav je umeščen v drugi del publikacije, medtem ko so interpretativna besedila, ki to gradivo kontekstualizirajo in analizirajo, nanizana v prvem delu. Prvo besedilo vzpostavlja kratek družbeno-politični okvir razstavljanju v Jakopičevem paviljonu. Povezuje se z drugim sestavkom, ki govori o kulturnem kontekstu in pojasnjuje umetnostno dogajanje ter vidnejše kulturne premene, ki so zaznamovale obravnavani čas. Tretje besedilo se ukvarja z organizacijo paviljona in načini prirejanja razstav, medtem ko četrto analizira vrste razstav in poskuša sistematizirati široko paleto umetnostne, arhitekturne in obrtne produkcije, ki se je v razstavišču zvrstila v tem obdobju. Sledi besedilo s podrobnejšim vpogledom v razstavno dejavnost umetnic, nato pa poglavje s preučitvijo medijskih in kritiških odzivov na razstave. Zadnje besedilo umešča razstavišče v širši jugoslovanski in mednarodni kontekst.

E-publikacija obsega več kot 700 strani strokovnih besedil, zbranih podatkov o posameznih razstavah ter dragocenega fotografskega in arhivskega gradiva.

E-publikacijo je izdalo Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo s podporo Sveta za umetnost Univerze v Ljubljani.