NIZ PREDAVANJ IN POGOVOROV 2015 & 2017

V novi seriji predavanj arhitektura ≠ umetnost bomo z vabljenimi umetniki, arhitekti in teoretiki premišljali razmerje med umetnostjo in arhitekturo. V lanskem letu smo se osredotočili na vprašanje o pojmovanju arhitekture kot (ne)umetnosti, v letošnjem letu pa nas bo zanimalo, na kakšen način sodobna arhitektura vstopa v polje vizualne umetnosti, in obratno, kaj se pri tem prevajanju izgublja in kaj pridobiva, kateri so tisti atributi arhitekture, s katerimi umetniki širijo pojmovanje umetniških medijev, in kaj v umetnosti navdihuje arhitekte – kako torej srečevanje umetnosti in arhitekture vpliva na samo pojmovanje in redefiniranje umetniške in arhitekturne prakse.

Ponovni premislek tako arhitekture kot umetnosti, še zlasti pa njunega razmerja z družbenim sovpada s časom vsesplošne in vse bolj zaostrene krize – gospodarske, finančne, okoljske in družbene. Prevladuje vtis, da se v takih zaostrenih okoliščinah razmislek o družbeni relevantnosti umetnosti rado zvaja na vprašanje njene funkcionalnosti, uporabnosti, ki je ena temeljnih postulatov arhitekture; medtem ko v polje arhitekture skozi stranska vrata, a vse opazneje vstopajo principi, ki so pogosti v sodobni umetnosti – participacija, sodelovanje, opolnomočenje, proces, skupnost, kontekst – in markirajo pot v iskanju rešitev prostorskih problemov, katere niso nujno grajeni objekti.

Izpostavljanje pomena aktivnejšega vključevanja in sodelovanja uporabnikov (skupnosti) v načrtovanju in celo izvedbi projekta, zavedanje pomena procesa in ne le končnega izdelka/objekta, upoštevanje specifik konteksta v iskanju rešitev, ki niso generične, ampak nagovarjajo konkretne potrebe in izmuzljive želje, so družbeno in/ali okoljsko odgovorne ter sprožajo kritična vprašanja – vse te elemente lahko (med drugim) najdemo v presečni množici sodobne umetnosti in arhitekture. Tradicionalne meje med umetnostjo in arhitekturo se zabrisujejo predvsem v projektih site-specific umetnosti in umetnosti v javnem prostoru, v t. i. urbanih intervencijah, konceptualnem oblikovanju in v zadnjem času v t. i. kritičnih prostorskih praksah. Pri le-teh se tudi ne govori več o umetnosti in arhitekturi kot o ločenih disciplinah, saj ta koncept vključuje presek različnih disciplin (vključno z urbanizmom, s sociologijo idr.), metod in tipov védnosti (ne le strokovnega znanja). Kritične prostorske prakse odpirajo in naslavljajo pereča vprašanja sodobnega urbanega okolja kot tudi vprašanja o sami naravi in funkciji umetnosti in arhitekture. Prostorsko-kulturni diskurz, ki se veže nanje, pa združuje ideje s področja umetnosti, arhitekture in urbanega oblikovanja na eni strani ter teorije mesta, družbenega in javnega prostora na drugi.

Da lahko spajanje umetnosti in arhitekture poteka tudi drugače, prikazuje Hal Foster v knjigi The Art-Architecture Complex. V njej razčlenjuje to spajanje – medsebojno inspiriranje in prehajanje mej med umetnostjo in arhitekturo – kot ključno potezo sodobne kulture in tudi kot ključno potezo kulturne ekonomije v času globalnega kapitalizma: "It is now a primary site of image-making and space-shaping in our cultural economy." Za primere negativne materializacije tega kompleksa avtor navaja ikonsko arhitekturo in starchitecte (npr. Zaha Hadid, Renzo Piano, Richard Rogers, Norman Foster), ki v maniri »globalnih stilov« ustvarjajo odtujena imagistična okolja, postavljena brez vsakršne zveze z lokacijo in s kontekstom, in pri katerih »umetniškost« rada prevladuje nad funkcionalnostjo. Gre za kulturne primerke (kamor uvrsti tudi določene megalomanske »arhitekturne« skulpture) potrošniške in spektakelske družbe ter njene potrebe po postavljanju ikonskih podob spektakla in kapitala. Ni naključje, da Foster kot pomembne primere tega umetnostno-arhitekturnega kompleksa navaja ikonske arhitekture umetnostnih institucij (npr. izvedbe Guggenheimovih muzejev po svetu), ki so pomembni dejavniki v  znamčenju mest ter simptom sprege kulture in kapitala. Krog se sklene, ko se lahko v teh umetnostnih institucijah srečamo z deli umetnikov in arhitektov, ki se zavzemajo za alternativo omenjeni negativni materializaciji umetnostno-arhitekturnega kompleksa – dela, ki so kontra- spektakelska in ki podpirajo aktivno zavedanje subjekta tako do prostora kot do drugih.

Urška Jurman

• 9. maj 2017, 19.00, MAO, Ljubljana
Jane Rendell (London):  Od kritične prostorske prakse do ''site-writing''
Video posnetek
Več
 

• četrtek, 3. december 2015, 18.00, +MSUM
Mateja Kurir (Ljubljana): Graditi prelom – paradigme modernistične arhitekture

Jasmina Cibic (London): Prenovi in ponovno zaženi

Več
 

• četrtek, 19. november 2015, 18.00, MAO (v angleščini in slovenščini)
Elke Krasny (Dunaj): Kuriranje arhitekture/kuriranje umetnosti – sodobna srečevanja
Video posnetek

Alen Ožbolt (Ljubljana): Prostori in razmerja med arhitekturo in kiparstvom
Video posnetek

Več

•  četrtek, 29. oktober 2015, 18.00, +MSUM
Jože Barši (Ljubljana): Ali je sublimacija še vedno operativen pojem?
Video posnetek

Emil Jurcan (Pulj): Subverzija forme v arhitekturi
Video posnetek

Več

• torek, 6. oktober 2015, 18.00, Kino Šiška (v angleščini) 
Josef Dabernig (Dunaj): (Arhitekturna) mreža kot konstitutivni element filmske naracije

Sonja Leboš (Zagreb): Trdna nematerialnost se ne stopi

Sledi: otvoritev razstave Josefa Daberniga: Nema družba; ob 20.00 vabi in organizira Center in Galerija P74.

Več

Lokacije: Kino Šiška – Center urbane kulture, Trg Prekomorskih brigad 3, Ljubljana
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Pot na Fužine 2, Ljubljana
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3, Ljubljana

Program arhitektura ≠ umetnost organizira Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, Muzejem sodobne umetnosti Metelkova in s Kinom Šiška – Centrom urbane kulture. Program podpira ERSTE sklad in Avstrijski kulturni forum.

Program vodita: Vid Zabel in Urška Jurman (Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo)