O oblasti v arhitekturi

četrtek, 26. september 2019, 10.00–16.00
prizorišče: MAO, Ljubljana
predavatelji: Andrew Ballantyne, Nadir Lahiji, Elke Krasny, Robert Pfaller, Douglas Spencer

preddogodek: Arhitektura in ideologija
sreda, 25. september 2019, 18.00
prizorišče: Plečnikova predavalnica, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana
gostje: Andrew Ballantyne, Nadir Lahiji, Elke Krasny, Robert Pfaller
 

Niz simpozijev O oblasti v arhitekturi se po materialistični in fenomenološki filozofski perspektivi na tokratni zadnji, tretji ediciji osredotoča na psihoanalitično in poststrukturalistično perspektivo premisleka odnosa med oblastjo in arhitekturo. Tretji mednarodni simpozij bo združil priznane filozofe in teoretike, ki bodo premišljali specifičen preplet med oblastjo in arhitekturo v sodobnem neoliberalizmu.

Andrew Ballantyne, Elke Krasny, Nadir Lahiji, Robert Pfaller in Douglas Spencer bodo spregovorili o mikropolitiki in arhitekturi, fantazmagoriji in kapitalističnem užitku, o ikonskih premikih v arhitekturi 1980-ih in 1990-ih, o prepletu postmoderne estetike in neoliberalizma ter možnostih alternativnega pogleda na oblast v arhitekturi kot na oblast kapitala in oblast za kapital.

Simpozij pripravljamo v sodelovanju z Matejo Kurir in s podporo MAO, Fakultete za arhitekturo UL ter ERSTE sklada.
Program bo potekal v angleščini. Vstop je brezplačen.

sreda, 25. september 2019, 18.00, Fakulteta za arhitekturo 
razprava: ARHITEKTURA IN IDEOLOGIJA
Kakšno je razmerje med arhitekturo in ideologijo? Kako in zakaj arhitektura nastopa kot ideologija? Andrew Ballantyne, Nadir Lahiji, Elke Krasny in Robert Pfaller bodo predstavili svoja izhodišča za premislek tega kompleksnega prepleta. Povezuje Mateja Kurir.

četrtek, 26. september 2019, 10.00–16.00, MAO 
simpozij: O OBLASTI V ARHITEKTURI #3

10.00–10.15    Mateja Kurir, Arhitektura neoliberalne destrukcije, uvodni nagovor 

10.15–11.00     Andrew Ballantyne, Mikropolitika in arhitektura 

11.00–11.45     Elke Krasny, Ikonski premiki: regeneracija + reprodukcija

11.45–12.30     Nadir Lahiji: Fantazmagorija »enega, razdeljenega na dva«: arhitektura in kapitalistični užitek 

12.30–13.15     razprava

13.15–14.00     odmor 

14.00–14.45     Robert Pfaller, Postmoderna estetika in neoliberalna politika: odnos med ornamentom in zločinom 

14.45–15.30     Douglas Spencer, Arhitektura in subjekt kapitala: kritika simptomatike in spektakla

15.30–16.00     razprava

POVEZAVA DO VIDEO POSNETKOV

Andrew Ballantyne
MIKROPOLITIKA IN ARHITEKTURA

Politika so medosebna razmerja, pomensko pa izvira iz mesta – polisa, iz časa, ko je bilo mesto država. Vlade odločajo o infrastrukturi in naročajo stavbe, ki lahko moč države tako predstavljajo kot tudi prikrivajo. 
V ožjem pomenu imamo politike dela ali politike družine – oblikujejo se ob napetostih in zavezništvih, rivalstvih in umorih, skratka, iz snovi za dramo, komedijo in tragedijo. V kraljevih hišah Teb in Atreja, Ojdipa in Oresta se intenzivno odvijajo zgodbe, ki v naših domovih sicer potekajo zmerneje – stene in sobe povzročajo srečevanja in ločevanja na domači ravni, na ravni mesta pa so to ulice in trgi. 
V našem nezavednem obstaja mikropolitika, ki nam oblikuje razpoloženja in težnje. Ko se premikamo čez različne ravni, od molekularnih do molarnih, od sestavljank nezavednega do psihologije množic, prečkamo meje arhitekturne zavesti. O nekaterih stavbah lahko razmišljamo kot o avtonomnih objektih, a le če ne doumemo, da so vselej tudi politične, da so povezane v infrastrukturo in bivanjske mikropolitične organizme, ki so že sami po sebi množice.

Elke Krasny
IKONSKI PREMIKI: REGENERACIJA + REPRODUKCIJA

V 1980-ih in 1990-ih je zaradi deindustrializacijskih procesov prišlo do velikih urbanih sprememb ne le v mestih, temveč v celih regijah. Z zaprtjem tovarn ali obratov se je razmahnil nov tip arhitekture. Regeneracija mest je temeljila na obetih ikonskosti oziroma znamenitosti. Od sedežev podjetij do muzejev, od univerz do nogometnih stadionov, od opernih hiš do kongresnih centrov, od trgov do letališč … povsod je arhitektura ponudila ikonska doživetja in tako služila globalni ekonomiji. Kako se takšna doživetja ustvarjajo, in kar je najpomembneje, kako se reproducirajo na dnevni ravni?
Predavanje bo obravnavalo tovrstne ikonske premike v arhitekturi, ki na kompleksen način povezujejo urbano regeneracijo in dnevno reprodukcijo. Če pogledamo njihovo efektivno in afektivno razsežnost v neoliberalnem kapitalizmu, se postavljata vprašanji, kaj urbana regeneracija sploh pomeni in kako se vzdržuje skozi reprodukcijo. Če se osredotočimo na materialno razsežnost arhitekture, postaneta ekonomija produkcije in ekonomija reprodukcije enako pomembni.

Nadir Lahiji
FANTAZMAGORIJA »ENEGA, RAZDELJENEGA NA DVA«: ARHITEKTURA IN KAPITALISTIČNI UŽITEK

Sodobni kapitalizem je odprl nov svet fantazmagorije, svet, v katerem je subjekt znova očaran. V tej reakcionarni vnovični očaranosti je naš senzorij anestetiziran, posameznik pa depolitiziran, samo da bi se lahko podredil »presežnemu užitku«, ki služi kapitalističnemu profitu. Sodobna arhitektura je instrument za ustvarjanje tega presežnega užitka. 
Osnovan na marksistično-benjaminovsko-psihoanalitski konceptualni strukturi bo prispevek obravnaval aktualno stanje arhitekture, tako da bo njen »sanjski svet« kritično preučil s fantazmagorijo, psihoanalitsko opredeljeno kot ideološka »struktura fantazije«. 
Skladno s tem pojmom bomo trdili, da je subjektivizacija arhitekturne agenture v smeri kapitalističnega užitka že izvršeno dejstvo. Prispevek bo zaključil s trditvijo, da se mora arhitektura zoperstaviti postmodernemu vnovičnemu očaranju in se vrniti k razsvetljenskemu projektu odčaranja.

Robert Pfaller
POSTMODERNA ESTETIKA IN NEOLIBERALNA POLITIKA: ODNOS MED ORNAMENTOM IN ZLOČINOM

V luči dramatično povečane družbene neenakosti, nastale zaradi neoliberalnih politik varčevanja in privatizacije, se postmoderna zdi (tako trdim v svojem delu Erwachsenensprache) ideološka nadgradnja tega razvoja. Njen programski relativizem, konstantna »folklorizacija« Drugega (opaža jo tudi Nicolas Bourriaud) in redukcija odraslega državljana na notorično občutljivega pritoževalca (ki mu je, kakor je opozoril Slavoj Žižek, od vseh državljanskih pravic ostala le pravica do pritoževanja) so politični in etični ustrezniki ekonomske privatizacije javnih dobrin in prostorov.
To postavlja vrsto vprašanj o postmoderni kot stilu v arhitekturi: Je zgolj izraz te ideologije ali pa ima vendarle vsaj nekakšno relativno estetsko avtonomijo? Je vrnitev ornamenta, ki ga spodbuja arhitekturna postmoderna, očiten politični zločin ali gre vendarle za neko vrsto nedolžnosti? Kako močne so vezi, ki povezujejo arhitekturno obliko z ideološko imaginacijo in politično realnostjo? Za odgovore na ta vprašanja bomo natančno preučili razloge, ki so vodili enega od ustanovnih očetov modernosti, Adolfa Loosa, k slovitemu enačenju »ornamenta« in »zločina«.

Douglas Spencer
ARHITEKTURA IN SUBJEKT KAPITALA: KRITIKA SIMPTOMATIKE IN SPEKTAKLA

Arhitekturna kritika še vedno najpogosteje deluje po koncepcijah arhitekture kot spektakla ali simptoma, zapuščinah situacionizma Guya Deborda in marksističnega formalizma Fredrica Jamesona. Kritika teh modelov in metod, ki ne razume dovolj razmerja med političnim in ekonomskim, ki preveč moralizatorsko obsoja ikonskost in je utemeljena na tehnološko determinističnih ter finančno fiksiranih razlagah kapitalističnega razvoja, je zastarela. 
Pričujoča razprava se opira na alternativna in heterodoksna razumevanja kapitala ter ponuja ponoven razmislek o vlogi, ki jo ima arhitektura v svoji sodobni pojavnosti. Na podlagi del Ellen Meiksins Wood, Moisheja Postoneja in Etienna Balibarja preučuje možnosti za alternativen pogled na oblast v arhitekturi kot na oblast kapitala in oblast za kapital.

ANDREW BALLANTYNE je profesor arhitekture na Univerzi v Newcastlu v Veliki Britaniji. Najprej je arhitekturo ustvarjal, kasneje je začel o njej pisati. Njegova dela so Deleuze and Guattari for Architects, Architecture Theory: A Reader in Philosophy and Culture, Key Buildings from Prehistory to the Present in Arhitektura: Zelo kratek uvod, ki je bila prevedena v številne jezike, tudi slovenskega. Predsedoval je Društvu arhitekturnih zgodovinarjev Velike Britanije in bil član upravnega odbora Britanskega društva za estetiko. Stavbe razume kot del kulturne zgodovine, denimo v Tudoresque: In Pursuit of the Ideal Home (soavtor Andrew Law) ali Rural and Urban: Architecture Between Two Cultures.

ELKE KRASNY je kulturna teoretičarka in kuratorka. Dela kot profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Doktorirala je na Univerzi v Readingu v Veliki Britaniji. V svojem znanstvenem in kuratorskem raziskovanju povezuje arhitekturne, urbanistične in sodobnoumetnostne kritične prakse z vprašanji spomina, ekologije, ekonomije in dela.
Med drugim je uredila knjige Critical Care: Architecture and Urbanism for a Broken Planet (z Angeliko Fitz, MIT Press), In Reserve! The Household (z Regino Bittner, Spector Books) in pripravila razstavo Suzanne Lacy's International Dinner Party in Feminist Curatorial Thought. Njena razstava Hands-on Urbanism: The Right to Green je bila prikazana na Beneškem bienalu arhitekture leta 2012.
Istega leta je bila gostujoča raziskovalka v Kanadskem centru za arhitekturo v Montrealu, kjer je preučevala delo biroja Shim-Sutcliffe Architects. Leta 2011 je bila gostujoča kuratorka v hongkonškem Muzeju Community, kjer je preučevala razseljevanje kot posledico urbane prenove.

NADIR LAHIJI je arhitekt in kulturni teoretik. Doktoriral je iz arhitekturne teorije in zgodovine na Univerzi v Pensilvaniji. Je avtor letos objavljenega dela An Architecture Manifesto: Critical Reason and Theories of a Failed Practice (Routledge, 2019) in soavtor The Architecture of Phantasmagoria: Specters of the City (Routledge, 2016). Napisal je tudi Can Architecture Be an Emancipatory Project: Dialogues on Architecture and the Left (Zero Books, 2016), The Missed Encounter of Radical Philosophy with Architecture (Bloomsbury, 2015), Architecture Against the Post-Political: Essays in Reclaiming the Critical Project (Routledge, 2014), The Political Unconscious of Architecture: Re-opening Jameson's Narrative (Ashgate, 2012). Poučeval je na številnih izobraževalnih ustanovah, mdr. na univerzah v Canberri, Pensilvaniji, Cincinnatiju, Univerzi Penn State, Inštitutu za tehnologijo v Georgii, Inštitutu Pratt.

ROBERT PFALLER je filozof in predavatelj na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu v Avstriji. Je ustanovni član dunajske psihoanalitske raziskovalne skupine stuzzicadenti in dobitnik nagrad Best Book Published (2014), ki jo podeljuje Ameriški odbor za profesionalno psihologijo, za delo On the Pleasure Principle in Culture: Illusions without Owners (Verso, 2014), ter Missing Link (2007), ki jo podeljuje Psychoanalytisches Seminar v Zürichu v Švici. Omenimo še njegova dela Interpasivnost (Maska, 2019), Erwachsenensprache: Über ihr Verschwinden aus Politik und Kultur (Fischer, 2017), Interpassivity: The Aesthetics of Delegated Enjoyment (Edinburgh University Press, 2017), Wofuer es sich zu leben lohnt: Elemente materialistischer Philosophie (Fischer, 2011), Umazano Sveto in Čisti Um (Analecta, 2009).

DOUGLAS SPENCER je izredni profesor in direktor dodiplomskega izobraževanja na Oddelku za arhitekturo Državne univerze v Iowi ter avtor dela The Architecture of Neoliberalism (Bloomsbury, 2016). Strokovno se posveča kritični obravnavi razmerij med arhitekturo, krajino in produkcijo subjektivnosti. Njegove razprave so bile objavljene v Radical Philosophy, e-flux, New Geographies, Volume in v zbornikih, kot so This Thing Called Theory (2016), Architecture and Feminisms (2017) in Landscape and Agency (2017).

četrtek, 13. september 2018, 10.00–16.00
prizorišče: MAO, Ljubljana
predavatelji: Andrew Benjamin, Dean Komel, Jeff Malpas, Luka Skansi, Peter Trawny

Na drugem simpoziju programa O oblasti v arhitekturi bodo mednarodno priznani filozofi in arhitekturni zgodovinar premišljali arhitekturo glede na njen večplasten odnos do oblasti. Osredotočeni na fenomenološko perspektivo te tematike bodo izhajali iz različnih primerov.

Slovenski filozof Dean Komel bo skiciral možni fenomenološki pristop k problemu »oblasti/moči v arhitekturi«, da bi razmislil o tem, kako naj arhitektura igra kritično vlogo do družbene oblasti, namesto da se skuša zadovoljiti zgolj z vlogo njene uslužne igrače; avstralski filozof Andrew Benjamin, dolgoletni predavatelj na AA v Londonu, bo spregovoril o t. i. arhitekturi nasprotnega ukrepa in arhitekturi onkraj nihilizma; avstralski filozof Jeff Malpas se bo posvetil arhitekturi v dobi tehnološkega kapitalizma; arhitekturni zgodovinar Luka Skansi bo temi »oblasti v arhitekturi« in »fenomenologije v arhitekturi« obravnaval na primeru spomenikov v socialistični Jugoslaviji, zgrajenih v spomin na bitke in genocide 2. svetovne vojne med nacifašistično okupacijo; nemški filozof Peter Trawny pa bo na primeru favel Ria de Janeira govoril o moči nemočnih, da bi ponudil drugačen pogled na oblast v arhitekturi.

Arhitektura je bila v zgodovini vselej eno najpomembnejših orodij oblasti, saj deluje kot njena reprezentacija in njena manifestacija, vgrajena tako v javno kot zasebno sfero.
Večletni program O oblasti v arhitekturi razpira teoretsko razpravo o tej temi in s priznanimi teoretiki in arhitekti predlaga koncepte za refleksijo prepletenega odnosa med oblastjo in arhitekturo.

Uvod v simpozij bo pogovor Mladena Dolarja in Andrewa Benjamina: O moderni in postmoderni (v arhitekturi), ki bo v sredo, 12. septembra  2018, ob 18.00 na Fakulteti za arhitekturo.

PROGRAM SIMPOZIJA
četrtek, 13. september 2018, 10.00–16.00, MAO
10.00–10.15     Mateja Kurir: Arhitektura in fenomenologija, uvodni nagovor
10.15–11.00     Dean Komel: Fenomenološka skica izvora arhitekturnega dela in vprašanje oblasti
11.00–11.45     Andrew Benjamin: Arhitektura nasprotnega ukrepa
11.45–12.30     Jeff Malpas: Uprostorjenje oblikovanja: arhitektura v dobi tehnološkega kapitalizma
12.30–13.00     razprava
13.00–13.45     odmor
13.45–14.30     Luka Skansi: Moč talenta: »dobra stara« arhitektura socialistične Jugoslavije
14.30–15.15     Peter Trawny: Moč nemočnih: favele Ria de Janeira
15.15–16.00     razprava

POVZETKI PREDAVANJ IN PREDSTAVITVE AVTORJEV
POVEZAVA DO VIDEO POSNETKOV

Organizator: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo v sodelovanju z Matejo Kurir

Partnerji:
MAO − Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani
ERSTE sklad
Goethe-Institut Ljubljana
OUTSIDER – revija, ki presega meje
         
Prizorišči:
Fakulteta za arhitekturo (Plečnikova predavalnica), Zoisova c. 12, Ljubljana
MAO − Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Pot na Fužine 2, Ljubljana

predavajo: Mladen Dolar, Hilde Heynen, Teresa Stoppani, Sven-Olov Wallenstein
datum: 21. september 2017, 10.00–16.00
prizorišče: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Pot na Fužine 2, Ljubljana
V angleščini. Brezplačen vstop.

Arhitektura je bila v zgodovini vselej eno najpomembnejših orodij oblasti, saj deluje kot njena reprezentacija in njena manifestacija, vgrajena tako v javno kot zasebno sfero.
Namen simpozija O oblasti v arhitekturi je omogočiti kritično razpravo o tej temi in s teoretiki in praktiki predlagati koncepte razmišljanja o prepletenem odnosu med oblastjo in arhitekturo.
Predavanja se osredotočajo predvsem na filozofe in teoretike iz materialistične perspektive ter izhajajo iz izbranih arhitekturnih primerov.

PROGRAM S POVEZAVAMI NA VIDEO POSNETKE (predavanja in diskusije v angleščini)

10.00–10.15 uvodne besede: O oblasti v arhitekturi, Mateja Kurir
10.15–11.15 Hilde Heynen: Arhitektura, oblast, utelesitev
11.15–12.15 Teresa Stoppani: Manfredo Tafuri: Progetto storico (zgodovinski projekt) kot politični projekt
12.15–12.45 Razprava s Tereso Stoppani
12.45–13.30 odmor
13.30–14.30 Mladen Dolar: Oblast in arhitekturno nezavedno
14.30–15.30 Sven-Olov Wallenstein: Foucault in uprostorjenje oblasti
15.30–16.00 Razprava z Mladenom Dolarjem in s Sven-Olovom Wallensteinom

Hilde Heynen
ARHITEKTURA, OBLAST, UTELESITEV

Prek pregleda referenčne literature zadnjih desetletij Heynen opisuje, kako je arhitektura prepletena z artikulacijami oblasti in razlik. Predavanje začenja s 1970-imi, ko so bile paradigme neomarksizma in kritične teorije  osnova raziskovalcem, kot sta Manfredo Tafuri in Alexander Tzonis, nato pa razišče, kako so politična in družbena vprašanja postajala v arhitekturni zgodovini in teoriji vse pomembnejša. Vprašanje oblasti je bilo analizirano v več kontekstih in iz različnih perspektiv, vključno s tistimi o prostorski sintaksi v postkolonialnih študijah in znotraj teorij participacije. Te raziskave so privedle do kritičnega preizpraševanja samega koncepta arhitekture – nič več nevprašljivega terena mojstrskih arhitektov, ki so prispevali h kanonu, temveč konfliktni teritorij, za katerega mnogi trdijo, da je pomemben tudi zanje. Del te literature se osredotoča na to, kako fizični prostori vpisujejo konstelacije oblasti in diferenciacije v človeška telesa, z učinki, ki neposredno vplivajo na vsakdanje prakse in izkušnje. Znanje arhitekturnih zgodovinarjev in teoretikov se tu naslanja na analizo in interpretacijo vsakdanjih okolij, ne pa na same arhitekturne mojstrovine.

Obravnavani primeri so trije parki: La Villette v Parizu (arhitekt Bernard Tschumi), High Line v New Yorku (arhitekti Diller Scofidio z Jamesom Cornerjem) in Spoor Noord v Antwerpnu (arhitekti Secchi-Vigano).

Teresa Stoppani
MANFREDO TAFURI: PROGETTO STORICO (ZGODOVINSKI PROJEKT) KOT POLITIČNI PROJEKT

Tafurijevo slovito in pogosto zmotno razumljeno delo Progetto e Utopia (Projekt in utopija, 1973; slovenski prevod 1985) je razširitev njegovega eseja Per una critica dell'ideologia architettonica iz leta 1969. Tafuri v predgovoru k Projektu in utopiji zavrne kritiko, ki jo je bil deležen njegov esej, in sicer, da je »apokaliptična prerokba«, dokončen razglas »smrti arhitekture«, in pojasnjuje, da je namen knjige identificirati »tiste naloge, ki jih je kapitalistični razvoj odvzel arhitekturi«. Knjiga je daleč od defetistične, saj išče obliko angažmaja, ki bi presegla »čisto arhitekturo/obliko brez utopije/sublimno nekoristnost«, in tako vrnila arhitekturi aktivno vlogo v družbi. Pričujoči prispevek zagovarja stališče, da Tafuri s tem delom utemeljuje svoj dolgoročni projekt ponovnega odkrivanja arhitekturne zgodovine kot nujnega glasu znotraj arhitekture. To bi ponovno opredelilo vlogo zgodovinarja arhitekture (in v sami arhitekturi), obenem pa razkrilo kompleksna presečišča arhitekture z oblastjo, skratka, odkrilo in razodelo bi učinkovanje oblasti v okolju.
Obravnavan primer se bo osredotočil na Tafurijevo analizo in kritiko Le Corbusierjevih alžirskih urbanističnih projektov.

Mladen Dolar
OBLAST IN ARHITEKTURNO NEZAVEDNO

Freud na začetku dela Nelagodje v kulturi presenetljivo uporabi arhitekturno metaforo, da bi predstavil delovanje nezavednega. V nezavednem se nič ne izgubi ali uniči, kajti nezavedno je brezčasno, zato je podoba, ki jo predlaga, podoba Rima, »večnega mesta«; kot pravijo – v Rimu soobstajajo vse različne plasti preteklosti. Vse soobstaja, a kot ruševine, kot urbanistično nezavedno. Pa vendar, da bi podoba delovala, je treba predpostaviti, da so vse faze imele svoj vrhunec polnega razcveta, preden so se skrčile na razdrobljene ostanke, medtem ko se je pri nezavednem že od samega začetka treba ukvarjati z nečim, kar je »vedno že bilo« ruševina, z nečim razdrobljenim in parcialnim »že samim po sebi«. Mar ne bi mogli prevzeti te perspektive tudi pri pristopu do arhitekture na splošno, urbanizma kot celote? Obstaja dvojni vidik arhitekture: na eni strani razkazuje stran slave, ki priča o oblasti, ki jo želi razkazovati, na drugi strani pa je vidik ruševin, fragmenta, manka, odsotnosti, izkrivljanja, preganjanja. Morda se naloga glasi, kako razstaviti prepletanje in sovpadanje teh dveh vidikov.

V predavanju bo predstavljen nenavaden primer KSEVT-a, Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, izjemne zgradbe, ki jo je nekaj najprestižnejših slovenskih arhitekturnih birojev postavilo v slovensko vas in ki predstavlja presečišče kulture in vesolja, umetnosti in narave, naravoslovnih in humanističnih ved, lokalnega in globalnega – zgradbe, ki je bila v zadnjih letih postavljena v osrčje ikoničnih bojev oblasti.

Sven-Olov Wallenstein
FOUCAULT IN UPROSTORJENJE OBLASTI

Predavanje bo poskušalo združiti Foucaultove številne in raznolike – včasih celo protislovne – izjave o arhitekturi v sistematičen prikaz tega, kako so odnosi oblasti umeščeni v prostor. Pomemben vidik predavanja bo v izognitvi enostranskega branja, ki se osredotoča zgolj na oblike zamejevanja, zapiranja in discipline. Predavanje bo zato poudarilo, da vsakršno uprostorjenje vsebuje tudi načine odpora in možnosti za kontragibanja – oblike subjektivitete, ki jih, čeprav jih pogojujejo zunanje sile, nikdar ne moremo skrčiti le nanje. Interpretacija Foucaulta, kot jo je podal Deleuze, bo tu ključnega pomena, pričujoči prispevek pa bo prav tako pokazal, da so mnoge aktualne interpretacije Deleuza v arhitekturni teoriji zavajajoče.

Prispevek Wallensteinovega predavanja h »kritični teoriji« bo torej ponoven premislek, kako so arhitekturna dela neizogibno povezana s strukturami oblasti, a da to na drugi strani vselej potegne za seboj tudi načine njihove naselitve in uporabe, ki izpostavijo njihove latentne napetosti – kar lahko razumemo kot zasuk Adornove trditve, da dela ponotranjijo družbena protislovja kot svoje lastno protislovje.

Hilde Heynen je profesorica arhitekturne teorije na Univerzi v Leuvnu v Belgiji. Njeno raziskovanje se osredotoča na vprašanja modernosti, modernizma in spola v arhitekturi. Je avtorica dela Architecture and Modernity: A Critique (MIT Press, 1999) in sourednica del Negotiating Domesticity: Spatial productions of gender in modern architecture (Routledge, 2005) in Sage Handbook of Architectural Theory (2012), obenem pa redno objavlja v revijah, kot so Home Cultures, The Journal of Architecture, Interiors idr. Hilde Heynen je študirala arhitekturo in filozofijo na Univerzi v Leuvnu, kjer je tudi doktorirala. Bila je raziskovalna sodelavka na Inštitutu Radcliffe (Univerza Harvard), gostovala je na MIT (Cambridge, Massachusetts), AA arhitekturni šoli (London), RMIT (Melbourne) in Harvardu. Trenutno je predsednica Evropske mreže za arhitekturno zgodovino (EAHN).

Teresa Stoppani je profesorica na področju arhitekturnih raziskav na Univerzi London South Bank, kjer vodi Center za raziskave v arhitekturi, urbanizmu in digitalnem gradbeništvu. Njena raziskovalna področja so odnosi med arhitekturno teorijo in procesom oblikovanja v urbanem okolju ter vpliv prostorskih in kritičnih praks na specifično arhitekturno domeno. Je avtorica dela Paradigm Islands: Manhattan and Venice (Routledge, 2010) in prihajajočega Unorthodox Ways to Rethink Architecture and the City (Routledge, 2018) ter sourednica dela This Thing Called Theory (Routledge, 2016).

Mladen Dolar je profesor in višji znanstveni sodelavec na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegova glavna področja raziskovanja so psihoanaliza, moderna francoska filozofija, nemški idealizem in umetnostna teorija. Objavil je ducat knjig v slovenščini in nekaj sto razprav v angleščini v mnogih revijah in zbornikih, med njegovimi knjižnimi objavami pa naj omenimo predvsem A Voice and Nothing More (MIT, 2006, prevedeno v šest jezikov) in Opera's Second Death (s Slavojem Žižkom, Routledge, 2001, prav tako prevedeno v več jezikov). Je eden od ustanoviteljev t. i. ljubljanske lacanovske šole. Njegovo novo knjigo The Riskiest Moment bo objavila založba Univerze Duke.

Sven-Olov Wallenstein je profesor filozofije na Univerzi Södertörn v Stockholmu. Njegove nedavne knjižne objave so Architecture, Critique, Ideology: Writings on Architecture and Theory (2016), Foucault, Biopolitics, and Governmentality (sourednik, 2013), Nihilism, Art, Technology (2011), Swedish Modernism: Architecture, Consumption and the Welfare State (sourednik, 2010), Biopolitics and the Emergence of Modern Architecture (2009). Trenutno končuje švedski prevod Adornovih del Negative Dialektik in Ästhetische Theorie, ob tem pa še knjigo o Adornu. Wallenstein prevaja avtorje, kot so Baumgarten, Winckelmann, Lessing, Kant, Hegel, Frege, Husserl, Heidegger, Levinas, Derrida, Deleuze, Foucault, Rancière in Agamben, in se posveča pisanju o filozofiji, sodobni umetnosti in arhitekturi.

koncept in organizacija: Društvo Igor Zabel v sodelovanju z Matejo Kurir
medijska podpora: Radio Študent; Architectuul
podpora: ERSTE sklad; Muzej za arhitekturo in oblikovanje; Radio Študent; Architectuul; Center za napredne študije Univerze na Reki
prizorišče: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Ljubljana

20. september 2017, 18.00, Trubarjeva hiša literature, Stritarjeva 7, Ljubljana
 

Švedski filozof Sven-Olov Wallenstein velja za odločilnega avtorja, ki se že leta posveča filozofski refleksiji arhitekture. Ob njegovem prvem obisku v Sloveniji se bo z Matejo Kurir pogovarjal o arhitekturi in ideologiji ter recepciji arhitekture v kritični teoriji, kot jo je nakazal v leta 2016 izdani knjigi Architecture, Critique, Ideology: Writings on Architecture and Theory (Arhitektura, kritika, ideologija: spisi o arhitekturi in teoriji). Govor bo tudi o eseju Miesove tišine, ki je v slovenskem prevodu prav tako izšel 2016 (založba Praznine).

Video posnetek pogovora (v angleščini).

Wallenstein s predavanjem Foucault in uprostorjenje oblasti, 21. 9. 2017, sodeluje še na simpoziju O oblasti v arhitekturi: materialistična perspektiva, v MAO.

O KNJIGAH
V zborniku esejev Arhitektura, kritika, ideologija Wallenstein enciklopedično in poglobljeno prikazuje potenco kritične teorije (frankufurtske šole in širše), fenomenologije Martina Heideggerja, beneške šole Manfreda Tafurija in drugih pri premisleku paradigmatičnega jedra modernistične ter sodobne arhitekture. S tem, ko arhitekturo umešča v kulturne industrije poznega kapitalizma, izpostavi in problematizira tudi njeno distintkivno ideološko noto.

V eseju Miesove tišine je prikazana paleta možnih branj arhitekture odsotnosti ali arhitekture negacije Miesa Van Der Roha znotraj različnih tradicij filozofije 20. stoletja. Wallenstein mojstrsko povzame jedro teh pozicij in jih primerja na način, da ob tem paradigmatskem primeru modernistične arhitekture pravrašuje tudi samo bistvo sodobne gradnje.

O AVTORJU
Sven-Olov Wallenstein je profesor filozofije na Univerzi Södertörn v Stockholmu. Njegove nedavne knjižne objave so Architecture, Critique, Ideology: Writings on Architecture and Theory (2016), Foucault, Biopolitics, and Governmentality (sourednik, 2013), Nihilism, Art, Technology (2011), Swedish Modernism: Architecture, Consumption and the Welfare State (sourednik, 2010), Biopolitics and the Emergence of Modern Architecture (2009). Trenutno končuje švedski prevod Adornovih del Negative Dialektik in Ästhetische Theorie, ob tem pa še knjigo o Adornu. Wallenstein prevaja avtorje, kot so Baumgarten, Winckelmann, Lessing, Kant, Hegel, Frege, Husserl, Heidegger, Levinas, Derrida, Deleuze, Foucault, Rancière in Agamben, in se posveča pisanju o filozofiji, sodobni umetnosti in arhitekturi.

Podpora: ERSTE sklad, Trubarjeva hiša literature