Igor Zabel: Contemporary Art Theory
predstavitev knjige in razprava ob izidu knjige
Ponedeljek, 25. marec 2013, ob 18:00, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3, Ljubljana
Predstavitev knjige Igor Zabel: Contemporary Art Theory
Knjigo bosta predstavili Urška Jurman, programska vodja Društva Igor Zabel za kulturo in teorijo in Zoja Skušek, soavtorica izbora besedil angleške izdaje Zabelovih tekstov Igor Zabel: Contemporary Art Theory. Zoja Skušek je esejistka, prevajalka in urednica Založbe/*cf., pri kateri je uredila tudi Zabelove Eseje I – III, ki so izšli med leti 2006 in 2010.
Knjiga Igor Zabel: Contemporary Art Theory, ki je izšla konec leta 2012 pri prestižni založbi Ringier, prinaša prvi obsežen izbor besedil Igorja Zabela v angleškem jeziku in pomembno prispeva k vrednotenju in širjenju védenja o njegovem teoretskem, umetnostnozgodovinskem, kuratorskem in kulturnem delu. Izbrana besedila pokrivajo moderno in sodobno umetnost od socialističnega realizma in konceptualne umetnosti, do postmodernizma in kontekstualne umetnosti v Sloveniji, vzhodni in jugovzhodni Evropi.
Razprava: Sodobna umetnost: premisleki, premise in premene
Gosti: Zdenka Badovinac (direktorica Moderne galerije), Jurij Krpan (umetniški vodja Galerije Kapelica), Tadej Pogačar (umetnik, direktor Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E.), Igor Španjol (kustos v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova)
Moderatorka: Urška Jurman
Igor Zabel je bil eden ključnih umetnostnih zgodovinarjev in teoretikov v slovenskem prostoru za opredelitev sodobne umetnosti kot umetnostno zgodovinskega koncepta in ne le umetniške produkcije, ki bi nastajala v dobesedno pojmovani sedanjosti. V svojem pisanju je poudaril, da se je pojem sodobno, kot nekaj kar po eni strani opredeljuje neposredno aktualnost umetniške produkcije, ki naslavlja kompleksna vprašanja sodobnega sveta, in po drugi strani zavestno ločevanje od modernistične tradicije, uveljavil v razliki do pojma modernost. Ta je v splošni kulturni zavesti neločljivo povezan s tradicijo modernizma in njegovo dominantno umetnostno institucijo, muzejem moderne umetnosti. Vznik sodobne umetnosti, kot specifične umetnostne prakse, je umestil v drugo polovico osemdesetih let in začetek devetdesetih let, sodobno umetnost zavezal umetnostni tradiciji, ki sega od avantgard, neoavantgard do retroavantgard ter sintetiziral ključne značilnosti sicer zelo heterogene umetniške produkcije: zavestno ločevanje od modernistične tradicije, pri čemer je pomembna zlasti dekonstrukcija koncepta avtonomne forme in umetniškega objekta; prehod umetniškega dela od objekta k prostoru, situaciji in razmerju; prehod v socialni prostor; nova vloga tehnologij in medijev, čemur so med drugim zavezane tudi transformacije slikarstva; nova razmerja med publiko in delom in v tem smislu tudi nova pojmovanja avtorstva; kritične, odporniške in politične strategije v umetnosti; izjemen razvoj umetnostnega sistema; vključenost oz. kompatibilnost z mednarodnim umetnostnim sistemom, obenem pa zavezanost obravnavi specifičnega, lokalnega, konkretnega prostora in konteksta; ter že omenjeno drugačno pojmovanje umetnostne tradicije.
Igor Zabel pa je v svojem pisanju prav tako vedno znova prespraševal, kaj naj sploh razumemo s posamičnim umetnostnim pojmom, še zlasti, ko se je določeno pojmovanje kanoniziralo v umetnostnozgodovinskem narativu. V tem smislu se zdi predstavitev angleške izdaje njegovih tekstov, ki so združeni pod naslovom Contemporary Art Theory in obsegajo časovni razpon od začetka devetdesetih do Zabelove smrti, leta 2005, v slovenskem prostoru smiselna predvsem kot razprava o samem pojmu sodobne umetnosti – njenimi estetskimi, kulturnimi, politično ekonomskimi in ideološkimi implikacijami – ter teoretskimi orodji, s katerimi jo lahko danes interpretiramo, historiziramo in mislimo njene perspektive.
Pojem sodobna umetnost se je sprva vzpostavil kot emancipatoren pojem za nove umetniške prakse, ki so izšle iz postmodernistične slepe ulice. Po dobrih dveh desetletjih razvoja sodobne umetnosti, ki je šel z roko v roki s procesi globalizacije, s katerimi je »stari prvi svet« po letu 1989 triumfalno širil doktrino neoliberalnega kapitalizma, pa lahko trdimo, da je sodobna umetnost postala dominantna umetnostna paradigma v dobi globalizacije.
V luči vsesplošne krize, ki pod vprašaj postavlja neoliberalno kapitalistično doktrino, se zdi premislek o sodobni umetnosti in njeni vpetosti v te procese, več kot na mestu. V drugem delu dogodka se bomo tako posvetili vprašanjem in ugotovitvam, ki v zadnjem času sprožajo živahno kritično samorefleksijo v polju teorije umetnosti in kulture ter umetnostne zgodovine:
- Kaj danes sodobna umetnost pravzaprav vključuje oz. kaj je skupni imenovalec tej heterogeni produkciji?
- Lahko to heterogeno umetniško produkcijo sploh zaobjamemo z estetskimi in umetnostnimi kategorijami oz. s katerimi diskurzivnimi kategorijami interpretirati sodobno umetnost?
- Ali lahko o sodobni umetnosti govorimo kot o kulturni manifestaciji globalizma – neoliberalne ideologije globalizacije, kot je globalizem definiral Ulrich Beck oz. o kulturni logiki poznega/finančnega/neoliberalnega kapitalizma, če parafraziramo Fredrica Jamesona?
- Ali tovrstno pojmovanje sodobne umetnosti priča o tem, da je konceptualizacija umetnosti kot avtonomnega polja postala dokončno stvar zgodovine ali pa gre morebiti prav v tej smeri iskati njen potencial v prihodnje? Je morda tovrstno pojmovanje sodobne umetnosti predvsem odraz zahodno-centrične perspektive?
Organizacija: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo v sodelovanju z Moderno galerijo in SCCA-Ljubljana, Zavod za sodobno umetnost – program Svet umetnosti ter s podporo Erste sklada.