Nagrada igorja zabela za kulturo in teorijo 2010

Nagrada Igorja Zabela za kulturo in teorijo je bila drugič podeljena leta 2010 v Barceloni.
 
Leta 2010 so žirijo sestavljali naslednji člani:
Edit András, umetnostna zgodovinarka (Madžarska/ZDA)
Chus Martínez, kustosinja (Španija)
Tadej Pogačar, umetnik (Slovenija)

Prejemnik Nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo leta 2010 je Piotr Piotrowski, direktor Narodnega muzeja v Varšavi, ki slovi kot izjemen umetnostni zgodovinar srednjeevropskega in vzhodnoevropskega področja.

Poleg glavne nagrade se običajno podeljujejo še tri delovne štipendije, vsaka v višini 12.000 evrov, pri tem dve štipendiji podeli žirija, tretjo pa nagrajenec. Leta 2010 se je žirija odločila, da podeli tri namesto dveh delovnih štipendij v višini 8.000 evrov, kajti "med najmočnejšimi nominiranci so bili posamezniki, skupnosti in kolektivi. Vsak od njih razvija zelo različne dejavnosti in deluje na zelo različnih področjih (...); hoteli smo nagraditi najboljšega v vsaki od teh kategorij." Četrto delovno štipendijo v višini 12.000 evrov je dodelil glavni nagrajenec.

Žirija je izbrala tri prejemnike: hrvaško-britanska pisca in kustosa Maja in Reuben Fowkes; romunska kustosinja Raluca Voinea; in interdisciplinarni Mirovni inštitut iz Ljubljane. Četrti prejemnik, ki ga je izbral Piotr Piotrowski, je bratislavski umetnostni zgodovinar Daniel Grúň.

Podrobni program podelitvene slovesnosti in spremljajoče konference 10. decembra 2010 v MACBA, Barcelona.


Nagrajenec leta 2010
 

Piotr Piotrowski je prejel nagrado Igorja Zabela za svoje umetnostnozgodovinske prispevke s področja Vzhodne Evrope, ki so v kanonizirani, t.i. univerzalni umetnostni zgodovini le redko opaženi. Piotrowski je redni profesor na Inštitutu za umetnostno zgodovino na Univerzi Adam Mickiewicz v Poznanu (Poljska). Od avgusta 2009 je tudi direktor Narodnega muzeja v Varšavi. Žirija je pohvalila in podpla njegovo delo ter ga označila kot “enega najvidnejših umetnostnih zgodovinarjev na področju Srednje in Vzhodne Evrope, ki kaže izjemne strokovne dosežke. Piotr Piotrowski je izdal obsežno število besedil o transnacionalni moderni in sodobni umetnosti. Njegov glavni cilj je rušenje tradicionalne umetnostne geografije, ki funkcionira kot orodje podrejanja, in prikazovanje marginalnega položaja kot analitične prednosti, kar utemeljuje s svojim prepričanjem, da “lahko obrobje razkrije prvine, ki ji s središča ni videti.” Dejaven je v vzpostavljanju mrež ter pri razširjanju posebnih umetniških praks in idej, ki nastajajo v tej regiji, izven središč. Na ta način Piotr Piotrowski deluje kot nekakšen kulturni ambasador.


Prejemniki delovnih štipendij leta 2010
 

Mirovni inštitut je neprofitna raziskovalna ustanova iz Ljubljane. Razvija interdisciplinarne raziskovalne dejavnosti na področjih sociologije, antropologije, filozofije, kulturne politike in politične znanosti. Mirovni inštitut je leta 1991 ustanovila skupina neodvisnih intelektualcev in civilnodružbenih aktivistov v postsocialističnih procesih, ki so zajeli Slovenijo in Jugoslavijo. Zlasti na področju izobraževanja – s svojim projektom Delavsko punkerska univerza – ponuja nove možnosti alternativnega (samo)izobraževanja, ki temelji na novih oblikah solidarnosti, inkluzivne politike in svobodnega mišljenja. Žirija je poudarila, da je Mirovni inštitut v zadnjih 20. letih izjemno pomembno prispeval h kritičnemu raziskovanju družbenih, kulturnih in političnih tranzicijskih procesov ter z globoko predanostjo obravnaval marginalizirane družbene in politične teme ter jih navezal na izobraževalno dejavnost.

Maja in Reuben Fowkes – Maja iz Hrvaške in Reuben iz Velike Britanije – sta partnerja v zasebnem in poklicnem življenju. Živita in delata v Budimpešti na Madžarskem. Njuna dejavnost je postala spodbudna in pomembna sila na področju srednje in vzhodne Evrope. Kot pobudnika in sodelavca sta vključena v mnoge dejavnosti: kuratorstvo (1956: Revolution is Not a Garden Party, 2006; 1968: Revolution I Love You, 2008; 1989: Revolutionary Decadence, 2009; itn.), pisanje in urednikovanje ter organiziranje konferenc (Vzhodni družbeni seminar). Ponovno odpirata vprašanja in teme, za katere se zdi, da so iz prizorišč bivšega Vzhodnega bloka izginili, denimo o političnih in prevratniških praksah, dediščini revolucionarnega in utopičnega mišljenja, spominskem diskurzu in trajnostnem razvoju.
www.translocal.org

Raluca Voinea je mlada kustosinja iz Romunije. V svojih raziskavah se posveča predvsem vprašanjem, kako sodobna umetniška praksa in umetnostno raziskovanje podpirata naše skupno razumevanje družbenega. Njeno raziskovanje je pomembno zaradi predanega pisanja in njene pozornosti do zgodovine, zlasti zgodovine razstavljanja, s čemer pripomore k povezovanju področij in tudi različnih generacij, ki zgodovino, čas in razumevanje umetnosti same dojemajo na popolnoma drugačne načine. Njeno raziskovanje se ponaša z odpiranjem, deljenjem, vključevanjem, razširjanjem ne le vprašanj in referenc, temveč tudi podedovanih pojmov za obravnavanje določenih praks, za razpravljanje in pisanje o umetnosti.

Daniel Grúň je umetnostni zgodovinar, kustos, pisec in umetnostni kritik. Študiral je umetnostno zgodovino na Univerzi v Trnavi (Slovaška), pozneje pa prejel Višegrajsko štipendijo za študij na Univerzi Adam Mickiewicz v Poznanu in na Karlovi univerzi v Pragi. Leta 2009 je dokončal doktorat in izdal knjigo Arheologija umetnostne kritike: slovaška umetnost v 1960. letih in njene interpretacije, ki obravnava umetnostni diskurz na Češkoslovaškem v času demokratizacije socialističnega režima. Trenutno dela kot izredni profesor na Oddelku za teorijo in zgodovino umetnosti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Bratislavi na Slovaškem.

foto: David Campos

foto: David Campos